The K Desktop Environment

Naprej Nazaj Kazalo

4. Delo z okni

Če niste tega že storili, v Application Starterju, zaženite kak program, na primer "Find Files".

4.1 Okno! Kaj pa zdaj?

Ljudje sicer navadno delajo kaj v oknu, včasih pa moramo vendarle kaj napraviti tudi z oknom. Sledi hiter pregled nekaterih najpogostejših opravil v zvezi z okni:

Gumbi na naslovni letvi

Okna KDE imajo nekaj precej standardnih oken na naslovni vrstici, ki vam omogočajo hiter dostop do nekaterih pogostih opravil. Privzeti razpored gumbov je naslednji:

Na levi strani:

Na desni strani:

Preklapljanje med okni

Zdaj, ko vemo, kako ravnati z okni, jih s pulta nekaj odprimo, saj se bomo ukvarjali s preklapljanjem med njimi. Ker pri uporabi to počenjamo zelo pogosto, ponuja KDE nekaj načinov za preklapljanje med okni; sami si lahko izberete tistega, ki se vam zdi najpripravnejši.

Veliko okenskih sistemov zahteva, da okno pred uporabo aktiviramo tako, da z miško kliknemo vanj. To je tudi privzeto obnašanje KDE, znano tudi kot politika "ClickToFocus". Vendar pa lahko namizje nastavite tudi tako, da se bo okno aktiviralo avtomatično, če bo kazalček nad njim. To je znano kot "FocusFollowMouse". Če v KDE Control Center določite tako obnašanje, bo okno postalo aktivno, brž ko premaknete kazalček nadenj. Okno pa se z aktivacijo še ne bo nujno premaknilo v ospredje. To lahko storite s klikom na naslovno letev ali pa tako da pritisnete tipko Alt ter kliknete srednji gumb na miški. Slednji način je posebnost KDE.

Še nekaj metod za preklapljanje med okni:

4.2 Uporaba opravilne letve

Opravilna letev (angl. taskbar) je seznam majhnih ikon, po ene za vsako okno na namizju. V privzeti nastavitvi postavi KDE opravilno letev v zgornji levi vogal, lahko pa je postavljena tudi na vrhu ali pa na dnu zaslona.

Opravilna letev je močno orodje. Preprost klik z levim gumbom na miški na primeren gumb na opravilni letvi takoj odpre izbran namenski program. Če nanj kliknemo s srednjim gumbom, lahko ikoniziramo ali deikoniziramo okno. In ne nazadnje, z desnim gumbom na miški prikličemo kontekstni meni z okenskimi operacijami za izbrano okno.

4.3 Uporaba navideznih namizij

Kaj je torej s tistim lepljivim gumbom?

Zgodi se, da imate več oken odprtih, kot pa prostora na namizju. Tedaj imate tri možnosti:

  1. Vsa okna pustite odprta, namizje bo pač nastlano.
  2. Ikonizirate tista okna, ki jih ta hip ne potrebujete ter z opravilno letvijo ali Alt-Tab preklapljate med njimi. Še vedno malce begajoče, zahteva nekaj dela.
  3. Priporočena možnost: napravite to, kar napravi vsak resen operacijski sistem, ko mu zmanjka fizičnega pomnilnika: uporabi navidezni pomnilnik. V vašem primeru pač uporabite navidezno namizje.

Tretja točka je tisto pravo! KDE zna ravnati z več kot enim namizjem. Privzeta nastavitev vključuje štiri. Med njimi preklapljamo s klikom na gumb za namizje na pultu. Tudi Ctrl-F1..F8 vas bo prestavil v ustrezajoče namizje, s Ctrl-Tab pa lahko kolobarite med njimi. In končno, če miško premaknete na rob zaslona in počakate nekaj trenutkov, vas bo KDE premaknil na namizje v nakazani smeri.

Navidezna namizja so nadvse pripravna. Vendar pa bi včasih želeli imeti kakšno okno v vseh oknih. To je morda pogovorno okno, ura budilka ali kaj tretjega. V takih primerih uporabimo prej omenjeni ,,lepljivi`` gumb, s katerim pripnemo okno na ozadje, tako da se bo pojavljalo v vseh navideznih namizjih.

Lepljivi gumb lahko uporabimo tudi za premik okna iz enega navideznega namizja v drugega: v prvem namizju pripnemo okno na ozadje, se premaknemo v drugo namizje, ter ga s ponovnim pritiskom na gumb odpnemo od podlage. Enostavneje pa gre z uporabo kontekstnega menija za dano okno na opravilni letvi (izbira "Onto current desktop"), ali pa z izbiro "Send to" v meniju z operacijami nad oknom.

Naprej Nazaj Kazalo