MACESEN / IZ GORENJSKE KRAJINE (I.)

na prejšnjo stran ...

Ob razstavi Rihard Jakopič: To sem jaz, umetnik..., za katero sta kulturno- zgodovinski del pripravila Dragica Trobec Zadnik in Janez Kos v Mestnem muzeju, sem postal pozoren na posnetek razstave iz Beograda leta 1904, na katerem je viden tudi Macesen. (Sl. 3 ) Prvotni izgled slike je bil toliko drugačen, da sem sprva ugibal o možnosti izgubljene inačice te podobe. Natančna primerjava dokazuje, da gre vendarle za eno in isto platno. To pa je možnost, ki odpira ostrejši uvid v Groharjevo delo, saj razkriva značaj ustvarjalnega procesa in Groharjevega načina razmišljanja, ostreje razmejuje naturalistična in simbolistična idejna izhodišča ter omogoča boljše razumevanje uvajanja impresionistične manire pri nas. Govorimo lahko kar o dveh različnih slikah na istem platnu.

Po prevzemu v Narodni galeriji je slika svojo pot začela na štafelaju restavratorja specialista Kemala Selmanovića, ki je takoj opozoril, da je slika po vseh robovih obrezana. Tedaj si jo je ogledal tudi dr. Tomaž Brejc, ki je v predavanju o Macesnu v Narodni galeriji 6. novembra 1990 ponovil in dopolnil svojo tezo, da Macesen sodi v ciklus letnih časov. Na jubilejni razstavi ob cesarjevi osemdesetletnici v Jakopičevem paviljonu leta 1910 so namreč slike z naslovi Pomlad, Poletje in Jesen visele skupaj.

Spreminjanje naslovov od razstave do razstave povzroča največ težav pri identifikaciji razstavljenih del. Zato tudi v tem primeru ni mogoče zanesljivo določiti, katera platna se skrivajo pod letnimi časi iz leta 1910. Brejc je postavil hipotezo, da so to dejansko Pomlad, Macesen in Voznik (Mož z vozom), Snežni metež (Škofja Loka v snegu) pa kot Zima sodi zraven. Namesto Voznika se mi zdi bolj smiseln na njegovem mestu Sejalec, 1907, ki se slogovno in kompozicijsko bolje vklaplja v serijo (Sl. 4 , sl. 5 , sl. 6 , sl. 7 ). Slike se med seboj razlikujejo po merah do 42,5 cm po višini (Pomlad - Snežni metež) in 41 cm po širini (Pomlad - Macesen).

Res je Snežni metež najmanjša od štirih slik, vendar je do tega trenutka največjo motnjo povzročal Macesen. Druge tri slike se namreč ujemajo v proporcih, medtem ko je Macesen skoraj kvadratne oblike. Ugotovitev, da je bila slika obrezana, je pobudila hipotezo, da je bil tudi Macesen sprva naslikan v ležečem pravokotniku. Tomaž Brejc je sklepal, da je Grohar verjetno ponovil uspešno kompozicijo Pomladi. Vprašanje torej je, koliko in kje si jo v mislih lahko doslikamo?

Brejčevo intuicijo potrjuje fotografija s I. jugoslovenske izložbe, ki jo je kralj Peter I. Karađorđević odprl ob svojem kronanju 18. septembra 1904 v Beogradu. Na levi steni razstavnega prostora visi Macesen, podaljšan ob horizontali bolj kot bi dopuščala perspektivična deformacija. Na prvi pogled nič ne manjka, natančnejše opazovanje pa odkrije spremembe nekaterih notranjih razmerij. Leva veja na sedanji sliki izgine v vogalu, na dokumentarnem posnetku pa imamo desno od nje še doberšen del čistega neba. Tudi svisli so v prvotni kompoziciji pomaknjene nekoliko bolj levo, njihov zatrep je nesimetričen, okno čista odprtina in nad slemenom raste smreka. Na levi torej manjka nekaj deset centimetrov slike, medtem ko ob drugih robovih ne moremo oceniti širine odrezka. Vsekakor je bil znatno ožji, ne dosti več kot 5 cm.

Grohar je sam obrezal sliko. Leva stran je ostala nekoliko prazna, zato je naknadno doslikal rahlo spremenjeno stajo v spodnji kot. Do tretjine višine slike in vse do debla je mogoče pričakovati sledove preslikav, vendar jih presvetlitev z ultravijolično lučjo ne pokaže (sl. 9 , sl. 10 ). Na kontrastnem črno-belem posnetku faktura podlage proseva skozi barvno plast staje. Tok slapastih potez na levi in samo v tem delu tudi spoštuje rob slike. Ob drugih robovih je vidno prekinjen z ostrim rezom. Ali je mogoče upati, da najdemo manjkajoči del?

Fotodokumentacija v Narodni galeriji hrani posnetek slike Na Hejblarjih (Sic!) iz zasebne lasti, velikosti 56,3 x 34,7 cm (sl. 11 ). Staja in smreka se ujemata s posnetkom z beograjske razstave. V naravno velikost povečan posnetek se v proporcih popolnoma sklada s sliko. Nemogoče je dokazati natančno kontinuiteto kompozicijskih linij in fakture, saj manjka vsaj dva do petcentimetrski pas zavihov na podokvir. Le mejo med plazom in pobočjem je mogoče skleniti v tekočo linijo. Težko si je zamisliti fragmentarno študijo, ki bi se tako dobro prilegala končni izvedbi v proporcih in nekaterih kompozicijskih elementih.

Dve dejstvi govorita proti nakazani tezi. Temeljnik je v dokumentaciji opisan kot olje/karton. Na hrbtni strani je Jakopič zapisal in podpisal ekspertizo: "Na Hejblarjih, slikal Ivan Grohar 1904" (sl. 8 ). Jakopičev zapis je nejasen glede predmeta te povedi, ki je izpuščen. "To sliko" ali "takšne slike (študije)"? Seveda je Jakopič mislil prav to sliko, vendar, ali je lahko jamčil retrospektivno prav za ta predmet. Veliko zanesljivejše je trditi, da je imel v mislih lahko le Macesnov izjemni slog, ki mu je omogočil datacijo.

Naslednja stran ...