Med obema slikama je dobrih šestnajst ali sedemnajst mesecev razlike. Grohar je bil vse jesenske in zimske mesece zaposlen s pripravo Miethkejeve razstave in jih je prestradal na Dunaju. Tja je prispel najverjetneje že v začetku oktobra 1903, vrnil pa se je, kot je zapisal Brejc, sredi aprila 1904, odšel v Špeter Slovenov in se vrnil v Sorico šele maja.
Še ne leto pred Groharjevim prihodom na Dunaj je izšla velika Segantinijeva monografija avtorja Franca Servaesa, ki je bil tudi eden od pomembnih kritikov Miethkejeve razstave. V tem verjetno tiči razlog za Groharjev okrepljeni ineteres in zgledovanje po Segantinijevem divizionizmu.
O letnih časih govorimo samo pogojno. Na jubilejni razstavi so namreč slike visele kot triptih - brez Zime, zato je mogoče, da je bil slikarjev idejni okvir le nekoliko drugačen.
Format triptiha je pri Segantiniju zelo priljubljen za tematizacijo velikih metafizičnih idej - n.pr. Werden (190 x 322 cm) - Sein (235 x 403 cm) - Vergehen, olje/platno (190 x 322 cm), 1896-99, last Stiftung für Kunst, Kultur und Geschichte, Winthertur; razstavljeno v Segantini-Museumu, St. Moritz, ali Die schopfende Beschwörung der Musik, pastel/platno, 78,5 x 129,5 cm, 1897, Kunsthaus Zürich.