MACESEN / IZ GORENJSKE KRAJINE (Uvod)

Vsakič, ko pomembna slika vstopi v zbirko umetnostnega muzeja, je to mejnik v njegovi zgodovini. Pridobitev Groharjevega Macesna je eden takšnih miljnih kamnov v Narodni galeriji. Od 263 slikarjevih del v vseh mogočih tehnikah, kolikor jih je evidentiral France Stele leta 1960, jih je nad polovico v lasti javnih ustanov. Če odštejemo še manj zanimiva zgodnja in študijska dela, je trgu morda razpoložljivih (ne pa dosegljivih) zanimivih slik danes v najboljšem primeru dobrih petdeset. Zato Groharjeva dela tako redko videvamo zunaj muzejev. Upal bi si trditi, da je bil prav Macesen zadnja velika slikarjeva umetnina, ki je še manjkala v nacionalni zbirki.

Slika sodi med temeljna Groharjeva platna, še več, je eno prelomnih in zato še posebej redkih del v umetnikovem opusu (Sl. 1 ). Nenavadna je po načinu slikanja, saj ni nobenega znanega ambicioznejšega dela, v katerem bi ga Grohar ponovno uporabil s podobno doslednostjo. Nenavadna je po svojem kvadratastem formatu in še bolj nenavadna po kompoziciji. Vsej tej kopici nenavadnosti navkljub ali pa prav zaradi njih, je imela v Groharjevem življenju poseben, identifikacijski pomen. Prvič jo je razstavil še "mokro" v Beogradu leta 1904 in jo po tem pokazal na večini razstav do posthumne leta 1911, ko jo je Jakopič simbolno uvrstil na prvo mesto.

Od svojega nastanka je bila slika na očeh javnosti s posebno avro, vendar pa je ponudila prvo možno razstavitev pred domačo publiko šele tržaška razstava leta 1907. Od 1909 dalje jo je bilo mogoče videti vsako leto. Verjetno je domača javnost nikoli ni videla drugačne, kot jo danes. Čudno je, da se je med najbližjimi prijatelji izgubil spomin na prvotni izgled te pomembne slike, kajti poznejša redakcija obravnavanega platna je iz nje ustvarila popolnoma drugo podobo.

Naslednja stran ...